David Diop: V vojni je zmeraj žrtvovana mladost

Rad razkriva stvari, za katere veliko ljudi ne ve, in se v svojem pripovedovanju poglablja v globine in temačnosti človeške psihe ter odkriva, da smo ljudje sami odgovorni za dobro in zlo, ki sta v vseh nas in se med seboj ves čas bojujeta. Za svoj roman Več kot brat je med drugim prejel mednarodno bookerjevo nagrado v vrednosti približno 57 tisoč evrov, ki si jo razdelita avtor in prevajalec knjige v angleški jezik.

Do sedaj je David Diop napisal tri romane, največ navdušenja pa je požel Več kot brat (v francoščini Dušni brat), v katerem pripoveduje zgodbo senegalskega vojaka, ki se na bojišču prve svetovne vojne znajde v jarkih na francosko-nemški fronti. Zgodba, ki bi se lahko dogajala tudi v današnjem času, saj imamo celo vojnih grozot še vedno na pretek, pripoveduje o Alfi Niayeju, ki je postavljen pred nemogočo izbiro: njegov prijatelj Mademba Diop, ki mu je več kot brat, je smrtno ranjen in ga prosi, naj konča njegovo trpljenje. Alfa tega ne zmore, in ker gleda prijatelja, ki v trpljenju umira, se v njem nekaj zlomi in takrat v resnici postane zver.

Zlom mladega moškega, ki je izgubil vse, kar mu je bilo v življenju pomembno, bi bila lahko zgodba vsakega izmed nas, le da je njegova pripeta na vojno prizorišče. Dogaja se v prvi svetovni vojni, a bi bila lahko kjerkoli in kadarkoli. »Takšen je bil moj namen,« prikima pisatelj. »V knjigi lahko opazite, da ni nobenega datuma ali natančnega kraja bitke. Res je v prvi svetovni vojni, a bi lahko rekel, da se dogaja v morju različnih vojn. Odprto vprašanje kraja in časa nas pripelje bliže njegovi osebnosti. Vojaki velikokrat ne vedo, kje so, ko so v bitki, sploh v taki industrijski vojni, kakršna je bila ta, so bili zelo dezoritentirani.«
 

Pradedkova zgodba

Dejstvo, da so Francozi v času prve svetovne vojne novačili in nabirali tako prostovoljne kot prisilno rekrutirane vojake, ki so jim rekli senegalski strelci, ni širše znano. Še manj je znano, da to niso bili le Senegalci, pač pa prebivalci zahodne Afrike, na katere so računali, da bodo vzbujali srh v nasprotniku. V ta namen so jim dali v roke mačete in jim naročili, naj se iz jarka poženejo kot divjaki – z mačetami v roki so bile temnejše pojave videti zelo srhljive. V knjigi se pokaže razlika med tem, da mu oni rečejo, da je divjak, in tem, da se naposled za to odloči sam.

»Vojna je po mojem mnenju največja divjost, večja od divjosti vsakega posameznika. Moj pradedek po materini strani, ki je bila Francozinja, je bil vojak v prvi svetovni vojni, v tistem času je bil ranjen z gorčičnim plinom. Ko se je vrnil, je molčal. Nikomur ni ničesar povedal o tem, kaj se mu je zgodilo, ne svoji ženi ne moji mami. Tako on kot drugi vojaki niso želeli obremenjevati svoje družine z grozotami iz vojne. Ko sem našel njegova pisma, sem prvič uvidel njegovo intimno doživljanje vojne. Takrat sem pomislil, da je zgodba senegalskih strelcev najverjetneje podobna, spraševal sem se, ali je dedek morda katerega celo srečal v tem času,« pripoveduje pisatelj.

»Tisto tišino, ki so jo nosili kot breme, sem želel zapolniti in tem vojakom dati glas.« Knjiga je imela v Franciji tako daljnosežen vpliv, da so na literarne večere, na katerih je nastopal, začeli prihajati ljudje s pismi svojih pradedkov iz vojne in fotografijami nasmejanih sorodnikov, ki so pozirali z afriškimi strelci. Vsi po vrsti pa so si želeli, da bi svoje sorodnike vprašali kaj več o njihovih izkušnjah.
 

Dvojna senzibilnost

»Rad raziskujem te temačne cone zgodovine, moj inštrument raziskovanja je literatura in skozi pisanje imam več možnosti, da si predstavljam težke situacije. To so bližnjice do ljudi v določenih zgodovinskih kontekstih, do katerih morda drugače ne bi mogli priti,« razloži. Ko je v otroštvu živel v Senegalu, je videval prav te vojake, ki so pogosto nastopali na državnih proslavah in paradah. Imel je srečo, da ko se je pri petih letih preselil v očetovo domovino, tega ni čutil kot dramatični življenjski preobrat. Obe veji njegove družine sta njegove starše zelo toplo sprejeli. Priznava, da je to, da ima dvojno senzibilnost, velika prednost.

»Moj oče je Senegalec, mama pa Francozinja. Zanimivo je, ker lahko skozi oči ene kulture gledam drugo. Dvojna senzibilnost skrbi, da sem bolje 'oborožen', imam na voljo več sredstev, dva različna pogleda, kar je sreča in veliko bogastvo. Kot otrok sem se tam naučil njihovega jezika, volofščine. Skozi jezik pridemo do kulture. V njej nima vsak od nas vsega, ampak si na neki način izberemo določene elemente, ki so nam blizu glede na izobrazbo, denimo.«

In prav jezik igra pomembno vlogo. »Odločil sem se, da pripovedovalec ne zna francosko, čeprav je knjiga pisana v francoskem jeziku. Iskal sem način, kako to bralcu pokazati, zato sem se odločil za pisanje nekakšnega toka zavesti, pri katerem ni posrednika, da ima lahko bralec občutek, kot da vstopa v glavo in duha te osebe. Pomagal sem si z ritmom, da sem pri pripovedovanju sledil ritmu volofščine, ne francoščine.« Ta močan vzvod pripovedovanja je mojstrsko ohranila tudi prevajalka Janina Kos, ki je letošnja dobitnica Nodierove nagrade za najboljši prevod iz francoskega v slovenski jezik.
 

Brezizhodno

Roman o čustvih je hkrati zgodovinski posnetek časa, ki nam daje občutek, da je glavnega junaka vojna odtrgala stran od družine in dežele, zdaj pa povrhu še mi vdiramo v njegovo zasebnost, ko sledimo njegovim mislim. In spet se pojavi misel na to, kako takšne grozote doživljajo tisti, ki se borijo danes.

»Namenoma sem knjigo pisal tako, da se zdi, kot da je njegova notranjost odprta na vse strani, vsi lahko vstopamo vanj in vidimo, kaj razmišlja. Gre za tehnični pisateljski prijem, kako prevesti, kaj čuti in misli v jeziku, ki ni njegov. Želel sem, da smo mu zelo blizu in vidimo, kaj čuti do svojega prijatelja, do svoje družine, vojne, da nič ne more ostati skrito. Literatura ima to moč, da ti da priložnost, da deliš človeške izkušnje čisto od blizu.« Alfa je v knjigi sicer prostovoljec, a ti mladi fantje v resnici niso vedeli, v kaj se podajajo. »Mladi junaki so v vojni vedno žrtvovani prvi, zmeraj je žrtvovana mladost. Morda so navdušeni, ker gredo tako lahko od doma, vse skupaj je sprva nekakšna dogodivščina, hkrati so lahko celo prostovoljci, a ne vedo, kaj jih čaka.«

Ali sploh kdo resnično ve, kaj ga čaka, ko vzame v roke puško? Alfo ob nezmožnosti ugoditi prošnji svojega več kot brata prevzame norost, a tudi krivda. Kadar čutimo slednjo, si vedno želimo popraviti stvari, vendar je zanj to povsem nemogoče, četudi v njegovi situaciji ni bilo prave odločitve. »Želel sem si, da je ujetnik začetnega travmatičnega dogodka in se skozi zgodbo vrti v krogu, kot se mi pogosto, ko se počutimo krive. Ne najde izhoda iz tega katastrofalnega trenutka, smrti svojega več kot brata, svojega dušnega brata. Zato teče kroge, vedno bolj krivega se počuti, ne najde rešitve. Kaj pa bi vi naredili, če bi lahko ubili svojega prijatelja ali ga pustili trpeti? Ni prave odločitve.«
 

Senegalska kultura

V knjigo so vpletene tudi lepe plati, spomini iz Senegala, kulturne podrobnosti, pripovedi, vraže. »Vsekakor imam posebno afiniteto do te kulture in osebne spomine, ki so zapolnili zgodbo. Včasih je to že samo vonj, mentalna podoba, ki ustvarja atmosfero, to se ponekod skoraj nezavedno preliva v besedilo. Bralec lahko vzame to, kar želi oziroma kar lahko. Tudi pripoved ob koncu romana, ki govori o kapriciozni princesi, mi je povedal stric v Senegalu, ko sem bil še deček,« se nasmehne. Tudi dejstvo, da junaka nosita dva najpogostejša senegalska priimka (Ndiaye in Diop), od katerih je eden njegov, je nekakšna senegalska hudomušnost.

»To je naša kulturna posebnost, stara tradicija, pravimo ji 'sorodstvo v šaljivosti', kar pomeni, da se lahko člani dveh družin šalijo na račun druge družine, pa ne bo zamer.« S tema imenoma je želel tudi poudariti krivdo, ki jo nosi Alfa. »Brazgotine so tiste, ki pripovedujejo naše zgodbe in so hkrati pogoj, da se ta zgodba lahko zgodi. Smrt njegovega več kot brata mu je odprla dušo. Ta njegov glas se zasliši v trenutku njegove največje osebne katastrofe. Slišal sem ga tudi, ko je bil v svoji norosti bolj miren in je prišel v drugačno stanje. Gre za isti glas. Morda je precej drugače tudi zato, ker sem besedilo pisal na roko, tako kot običajno pišem svoje knjige. Kot univerzitetni profesor nisem mogel ves čas pisati, skupno sem potreboval kar dve do tri leta za dokončanje knjige, a sem se k njej vrnil vsakokrat, ko sem zaslišal njegov glas.«

Pripoved se je dotaknila tudi francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je v enem od svojih govorov citiral naslov romana (Frère d'âme, 'dušni brat'), rekoč, da so bili vojaki dušni bratje.
 

Polje brazgotin

David Diop je prvi francoski pisatelj in prvi Afričan, ki je prejel mednarodno bookerjevo nagrado. »Zelo sem počaščen in ponosen na to nagrado, omogoča mi, da dosežem bralce, za katere si nikoli ne bi predstavljal, da jih bom dosegal. Mladinska knjiga je mojo knjigo prevedla in izdala, še preden je bila nagrajena, kar kaže njihovo zaupanje in mi veliko pomeni,« pravi univerzitetni profesor, ki se veseli angleškega prevoda svoje naslednje knjige, ki govori o francoskem botaniku Michelu Adansonu, ki se je leta 1749 odpravil v Senegal raziskovat tamkajšnjo floro, favno in prebivalstvom.

»Tam se je srečal z družbo, ki je izzivala njegove predsodke. Pozneje, ko umre, njegova hčerka odkrije skriti dnevniški zapis, iz katerega izve, da se je na poti raziskovanja zaljubil v mlado Senegalko, ki je bežala in se skrivala pred preprodajalci sužnjev.« S tem spet vstopa na sivo polje neizpovedanih pripovedi, na polje brazgotin, ki same pripovedujejo zgodbe, le prisluhniti jim moramo. In verjeti, da se lahko iz zgodovine tudi česa naučimo.

Besedilo je bilo objavljeno v reviji Suzy 12. maja 2023.